Vsak začetek je težak, a to je samo prestop iz cone udobja v neznano. Kaj bo to prineslo, kaj se bo zgodilo? A za razumevanje in "načrtovanje" prihodnosti je potrebno razumeti preteklost oziroma našo/vašo zgodovino. In ko je govora o Omega3 (O3) maščobnih kislinah, vas moram popeljati kar nekaj let v preteklost.
Na tak način bi vam rad postavil temelje razumevanja kaj se za nas ni spremenilo in kaj se je. V pomoč nam bo spodnja časovnica.
Vir: Uroš Ocepek
Začnimo s tistim, kar se ni spremenilo. Stopili bomo cca. 3,3-4 milijona let v človeško zgodovino. Joj, Uroš, kaj tako daleč, ja koliko bo pa to potem trajalo !? Nič bojazni, naredili bomo hitri zgodovinski polet s pomočjo časovnega stroja. V tistem času se je človekov prednik postavil na noge. In to tako za ves čas. S tem je pri premagovanju velikih razdalj s hojo privarčeval cca. 75 % več energije kot če bi se gibal po vseh 4-ih kot njegovi predniki. Obenem pa hoja porabi samo 25 % energije v primerjavi s tekom.
Mogoče od tod izvira pregovor: "Počasi se daleč pride."
Torej cca. 3,3-4 milijona let nazaj je bila naša DNK osnova zastavljena. Arheološki dokazi kažejo, da je v tistem času človek začel uporabljati kameno orodje. Rezila za pripravo hrane, rezila kot orožje in kot orodje za različne namene. Nekje 1 milijon let nazaj je v svoj portfelj človek dodal tudi ogenj. Znal ga shraniti in pričarati takrat ko je bilo potrebno - za ogrevanje, za pripravo hrane in obdelavo drugih orodij.
Vir: grafikacesky/pixabay
Sedaj naredimo velik skok naprej in sicer v obdobje 12.000 let v naši preteklosti, ko se je bilo konec zadnje velike ledene dobe, ki je vrhunec dosegla 18.000 let nazaj. Več o ledenih dobah si preberite tukaj (v angleščini). V tistem času so izumrli tudi mamuti, sabljasti tigri, ogromni lenivci in mnogi drugi. V tem času (cca. 15.000 let nazaj) so preko zamrznjenega Beringovega preliva iz Rusije preko Aljaske v Severno Ameriko prišli tudi ljudje in jo poselili vse do juga Argentine. Nato se je Zemlja ogrela, stalile so se ogromne ledene površine, dvignila so se morja in skupine ljudi so ostale izolirane.
Genetsko enaki, a zaradi različnih okolij tako "različni".
In sedaj pride na vrsto malo matematike in logičnih zaključkov.
- Če delimo 12.000 s 3.3 milijona let in pomnožimo s 100 %, dobimo 0,4%.
- Naša DNK se je od "zastavljene" pa vse do 12.000 let, še spreminjala, a v malih korakih. Veliko generacij je bilo potrebnih za prilagoditev našega fiziološkega ustroja glede nato kakšno je bilo naše okolje.
- Zadnjih 12.000 let se naša fiziologija oziroma naš fiziološki ustroj ne spreminja. Naše telo in na kakšen način funkcionira (presnova, rast, obnova, imunski sistem) je bilo evolucijsko razvito in se ne spreminja.
- Ni razloga, da se nekaj spreminja, če to funkcionira in če ni impulza iz okolja, da se mora tisto nekaj spremeniti.
Evolucija ni posledica napak, ampak je
prilagoditev/adaptacija na impulz okolice.
Pred 160 leti je Darwin s svojim delom O izvoru vrst postavil temelje evolucije, a z napačnim mehanizmom. Evolucija (variabilnost) se ne dogaja zaradi mutacij v genih, ampak so mutacije v genih posledica procesa prilagajanja na spremembe v okolju. Tako se imamo situaciji dandanes zahvaliti zaradi poveličevanja posameznika (naravni izbor - tekmovanje) in odmik od cenjenja skupnosti (sodelovanje). Ločevanje na večvredne in manjvredne, bolj sposobne in manj sposobne, v zmagovalce in poražence.
S tem sem postavil, recimo temu tezo 1 - Mi se fiziološko nismo spremenili v zadnjih 12.000 letih. Kaj pa je tisto, kar se je spremenilo?
Za prvo stvar moramo skočiti samo 250-150 let nazaj v preteklosti. Kot opažiš, so ti skoki vedno manjši. V tem obdobju je prihajalo do industrijskih revolucij kot po tekočem traku. Prva, druga, tretja, v tistem času je znanost in s tem tehnični razvoj izredno napredoval. leta 1776 je James Watt iznašel parni stroj in tako spremenil človeštvo za vselej. Stroj je zamenjal živo silo - človeka in žival.
Vir: GDJ/pixabay
Znanstveno raziskovanje in odkritja v teh 100 letih vrstila ena za drugo kot recimo postavitev Periodnega sistema elementov s strani ruskega znanstvenika Mendelejeva 1869, kot že omenjena knjiga O izvoru vrst Charlesa Darwina leta 1859. Vso to dogajanje je vodilo v vedno večjo mehanizacijo, tehnološko/tehnični razvoj in s tem pohitritev doživljanja našega okolja. Joj, spremenilo se je naše okolje! Če se spomnimo nekaj vrstic nazaj, se mi evolucijsko prilagodimo ko pride do impulza v okolju. A za to je potreben čas. Tisoče, deset tisoče in sto tisoče let z zadostnim številom generacij.
In tako postavljam mojo naslednjo tezo 2 - Mi sami smo spremenili naše okolje oziroma njegovo dojemanje s tem pa hitrost naših življenj - dvignili smo nivo stresa.
Hitrost življenja kot hitrost razvoja se iz dneva v dan povečuje. V družbi je prišlo do specializacije ljudi - vojaki, policaji, kmetje, zdravniki, rudarji, gradbinci, politiki, športniki, zabavljači, prevozniki, in še bi lahko naštevali. Ko tako pomislimo je naša družba kot človeško telo. Tudi v našem telesu so celice specializirane za različna dela, ki jih v telesu opravljajo - nevroni, jetrne celice, celice srčne mišice, celice mrežnice, črevesne celice, kožne celice, etc...
Človeško telo optimalno deluje takrat, ko celice sodelujejo. Človeško telo je v homeostazi, ko ni v stresu, ko ni nevarnosti, ko ga nič ne ogroža. V nasprotnem primeru celice postanejo egoistične in pričnejo tekmovati za svoje vire z drugimi celicami- pričnejo se boriti za svoj lasten obstoj. Enostavno povedano homeostaza je ravnovesje.
Vir: MoteOO/pixabay
Enako analogijo lahko potegnemo v človeško družbo, a v tem trenutku ne bom globlje razglabljal. Navsezadnje ni potrebe, dovolj je pogled v naravo oziroma na razumevanje delovanje svojega telesa. Čas je, da se dotaknemo še tretje velike teze, ki je sprememba.
Človeška zgodovina je prepredena z vojnami in prvih 50 let 20.stoletja je bilo izredno krvavih. Dve svetovni vojni, v vmesnem času pa velika epidemija gripe, je na človeštvu pustila globoke psihološke rane. Zato ne preseneča dejstvo, da je populacija po letu 1950 začela izredno naraščati. Vojne se niso končale, a so bile bolj omejene na manjša območja in regije. Obenem se je zaradi znanstvenega zdravstvenega razvoja podaljšala življenjska doba kot delež preživelih otrok do 5 leta starosti. Leta 1804 je Zemljo naseljevala 1 milijarda ljudi, spodnji graf pa prikaže koliko let je bilo potrebnih za vsako naslednjo milijardo in katerega leta je bila dosežena.
Vir: Uroš Ocepek/Wikipedia
Število lačnih ust narašča in posledično je potrebno pridelati več hrane. Večja proizvodnja posledično pomeni izčrpavanje omejenih virov. Teh dotičnih virov, ki so nas tisočletja hranili (ribe, divjačina, oreščki, naravni nasadi sadja, itd.). Vpregli smo vso tehniko, da smo na čim manjšem prostoru pridelali čim več hrane s čim večjo energetsko gostoto. V našo prehrano smo vpeljali nove vire ogljikovih hidratov, obenem pa smo z intenzivnostjo pridelave in monokulturami izčrpali substrat - zemljo. Našo prehrano sem razdelil v prihodnjem zapisu - Moja delitev naše prehrane.
Moja zadnja teza 3 - Naša prehrana danes je velik odmik od evolucijsko poznane prehrane.
In tako smo prišli do konca prvega poglavja, kjer sem postavil tri teze. Vplivajo na kakovost našega življenja, obenem pa se lahko vprašamo na katero od teh treh imamo neposreden vpliv. Na način, ki ne zahteva velikih življenjskih sprememb, ki prinašajo dodaten stres.
Vir: ColiNOOB, FunkyFocus, DesignDrawArtes /Pixabay
Sedaj tem trem tezam lahko pripnemo tudi koliko in v kašnem času lahko vplivamo in spremenimo v našo korist (nas kot osebe). Našega fiziološkega ustroja in kako delujemo ni mogoče spreminjati brez posledic (Teza 1). Poznamo gensko spremenjene elemente, ki jih lahko uvedemo v telo, a nihče ne more zagotavljati želenega uspeha. Sami sebi bi predstavljali eksperiment brez gotovega rezultata.
Strinjali se boste z mano če rečem, da imate več platna in močnejše škarje v svojih rokah pri možnosti vpliva na svoje okolje (Teza 2). Oziroma na hitrost s katero se gibljete skozi življenje. Vprašate se lahko kaj je za nas resnično življenjskega pomena in kaj ni, kaj izhaja bolj iz intelektualne narave. Vprašate se lahko, koliko ste se pripravljeni odpovedati svojim conam udobja, koliko ste se pripravljeni odpovedati veliki hiši, velikem avtomobilu, dragem dopustu, koliko ste si pripravljeni umazati roke. Možnost imamo vsi, a se poslužimo te odločitve, tega skoka, v večji meri takrat ko se soočimo s svojo terminalnostjo. Ko hudo zbolimo, ko doživimo resnično veliko travmo.
Tako nam ostane za hitre in vplivne posege v homeostazo (ravnotežje) na dolgi rok - naša hrana (Teza 3). Nekje je potrebno začeti, kajne!? Hkrati pa ni nobene nuje po velikih spremembah. Imejte v glavi, da male enostavne spremembe, ki jih brez težav ponovite vsak dan, pridelajo rezultate na dolgi rok. V prehrani se brez večjih težav odpoveste in brez večjih težav dodate kakšno malenkost. In verjemite - primorani smo dodajati. Izrabili smo tehnologijo iz teze 2 in pridelavo hrane nasilno pripeljali do meje in preko. A več v naslednjem poglavju - Moja delitev naše prehrane.
Imejte v mislih naš skupni cilj - priti nazaj ali čim bližje homeostazi telesa ali z drugimi besedami nazaj v ravnotežje. Ne bo se zgodilo preko noči, še posebno če ni prisotne terminalnosti. A z malimi, načrtnimi in lahko izvedljivimi spremembami je lahko to vaša nova ambicija.
